Misel dneva
17.10.2015
Ljudi običajno pritegnejo stvari, ki burijo čutila, saj so žrtve lastnih nagonov. Nagoni težijo k stvarem, ki pritegujejo čutila, kajti nagoni so del telesa in si zanje ni treba prizadevati niti jih uriti. Dojenček išče mleko iz materinih prsi. Podobno se tudi novorojeno tele povsem samodejno privije k vimenu. Ko pa je čas, da dojenček shodi in spregovori, si mora za to prizadevati in se uriti. Namreč hojo in govor spodbuja družba ali pa se ju otrok uči z opazovanjem in z oponašanjem drugih. Urjenje je nujno celo pri pravilnem prizadevanju za čutne užitke, kajti divje in neobrzdano stremljenje k tem užitkom zgolj spodbuja jezo, sovraštvo, zavist, zlobo in samoljubje.
Torej za urjenje čutil, da bi postala koristna in da bi jih lahko nadzirali, so nujne dobre duhovne vadbe kot so ponavljanje Božjega imena, meditacija, post, jutranje in večernje čaščenje, itn. Čeprav so čutni užitki sprva človeku povsem naravni in samodejni, z! neprekinjeno vadbo, z urjenjem in s poslušanjem modrih počasi začne doživljati veličastno in trajno blaženost, ki je posledica čaščenja Božanskega.
(Bhagavata vahini, prvo poglavje)
