Misel dneva
13.01.2015
Vsakdo je občudoval, kako je dojenček Parikšit, Ardžunov vnuk in naslednik indijske kraljeve dinastije, poiskal Gospodovo naročje. Vsi so poveličevali neomajno vero, ki jo je imel že pri tako rosnih letih. Ardžunovega brata Judištiro je otrokovo vedenje begalo, zato je družinskega modreca Vjaso prosil za pojasnilo. Vjasa je dejal: »Judištira, ko je bil ta otrok še v maternici, je Ašvatama vanj nameril svojo smrtonosno puščico, da bi ga pokončal. Gospod Krišna je v subtilni obliki vstopil v maternico in zarodek rešil pred pogubo. Ta otrok si od takrat prizadeva spoznati tistega, ki ga je rešil. Zato opazuje in preiskuje vsakogar, da bi ugotovil, ali ga obdaja isti sij kot njegovega rešitelja. Danes, ko je uzrl Gospodovo božansko podobo v vsej njegovi veličastnosti, se je namenil naravnost k njemu in ga prosil, naj ga posede v svoje naročje. Gospod je takoj ugodil njegovi prošnji.« Judištira je zaradi Gospodove brezmejne milosti točil solze radosti in hvaležnosti.
Bhagavata Vahini, 3. poglavje
- Sathya Sai Baba -
