Misel dneva
21.01.2015
Ardžuna se je spominjal časa, ki ga je preživel s Krišno, rekoč: »Ko Bog prevzame zavajajočo človeško obliko, se giblje, druži in obeduje z nami. Skratka obnaša se, kot naš lastni sorodnik, zaščitnik, prijatelj in vodnik. Varuje nas pred številnimi nesrečami in nadlogami, ki nam grozijo z uničenjem. Krišna nas je oblival s svojim božanskim usmiljenjem in z nenavadno lahkoto reševal najzahtevnejše težave, ki so bile sicer nerešljive. Ko nam je bil blizu in ljub, nas je zapeljal lastni napuh. Bili smo ponosni, da smo deležni njegove milosti.
Kljub temu si nismo prizadevali, da bi nas napolnila ta najvišja radost, da bi se poglobili v obilje njegove milosti. Prosili smo ga zgolj za zunanjo posvetno zmago in minljive koristi, zanemarjali pa smo neizmerni zaklad, ki bi lahko napolnil naša srca. Nikoli nismo razmišljali o njegovi resničnosti. Čeprav bi se rodili še neštetokrat, ne bi nikoli mogli imeti takšnega prijatelja in sorodnika.«
- Deseto poglavje, Bhagavata Vahini (Zgodba o Krišni)
