Misel dneva
21.07.2021
Ko je človek pol miru, na vse načine doživlja radost in veselje tega stanja. Kdor je okusil takšno radost in veselje, ne more niti za trenutek prenašati nemira (a-šanthi) in ne bo nikoli zapustil stanja miru. Če se kaj zgodi, da ga nekaj žene v nemir, si tako močno prizadeva za povrnitev miru, da utegne ob tem celo umreti.
A zakaj naj bi takega človeka sploh vrglo na obalo nemira, da bi potem moral tvegati življenje, ko bi bežal nazaj v mir? Človek je lahko vedno blažen, pogreznjen v ocean miru, kajne? Ne bi smel plavati na valovih vzgibov in namer; mora se potopiti in poskušati uživati v mirni globini. To je najbolj nujna naloga. Tedaj ne bo izpostavljen nevarnosti, da bi ga kaj vrglo ven, na suho obalo.
Samo tovrstni čisti, sveti mir bo odstranil zidove, ki zdaj delijo ljudi. Preobrazil bo vse absurdno sovraštvo, nesporazume, zgražanje in predsodke, ki pačijo človekovo obnašanje. Mir je izraz veličine ljubezni. Vse, ki pridejo pod njegovo oblast, trajno obdari z izjemno močjo.
- Odlomek iz knjige Tok najglobjega miru, str. 58-59
